Nastanek pasme gladkodlaki prinašalec sega v 19. stoletje, v obdobje pred obstojem rodovnikov, razstav in kinoloških organizacij, kar pomeni, da o nastanku pasme ne obstajajo natančni zapisi. Gladkodlaki prinašalec se je izoblikoval na Britanskem otočju za namen lova na malo divjad v obdobju, ko so bili posamezni kraji zaradi slabih prometnih povezav med seboj precej izolirani in so tamkajšnji prebivalci lovske pse vzrejali z uporabo razpoložljivih psov v bližini. Ker še ni bilo rodovnikov in pasem z zaprtimi pasemskimi registri v današnjem smislu, so posamezne pse razlikovali glede na naloge, za katere so bili uporabni, npr. vodni psi, španjeli, setri, ovčarji in jih pogosto med sabo križali.

V obdobju pred nastankom pasme, v 18. in 19. stoletju, so britanske ladje intenzivno ribarile trske ob obalah Nove Fundlandije ter dovažale gradbeno hlodovino s tega kanadskega otoka na Britansko otočje. Britanske ribiče so na teh ladjah pogosto spremljali vodni psi iz domovine. Šlo je za tip psa iz britanskih pristaniških krajev, z velikimi šapami in izrazito navezanostjo na vodo, ki je plaval z lahkoto tudi v največjih valovih ter bil uporaben za lov na race ter druge vodne ptice.  Takšni psi so bili navzoči na krovih različnih plovil za namen prinašanja nastreljenih ptic, ki so padle v morje, in izgubljenih predmetov, ki so padli s krova. Britanski ribiči so se sčasoma naselili na Novi Fundlandiji in z njimi vodni psi, uporabni za vleko ribiških mrež, lesa ter za lov. Ko so v letnih mesecih ribiči odšli, so pse po večini pustili za sabo, da se sami znajdejo. V takšnih negostoljubnih razmerah so se parili in preživeli le tisti psi, ki so bili dovolj trpežni in iznajdljivi, da so se sami znašli čez poletje in bili v pomoč ribičem na zimo, ko so se ti vrnili. Čeprav izolacija ni bila popolna, saj je s prometom ribiških ladij najverjetneje ves čas potekala tudi izmenjava psov, se je sčasoma na Novi Fundlandiji izoblikovala bolj ali manj enotna pojavna oblika, imenovana mali novofundlandec oziroma vodni pes pristanišča St. John. Po večini so bili črne barve, nekateri pa tudi jetrne oziroma rjave, pogosto z belimi lisami na prsih, šapah ali repu. V določenih obdobjih je bila populacija teh psov na Novi Fundlandiji tako številčna, da so tamkajšnje oblasti morale sprejeti ukrepe za njeno zmanjšanje.

Slika 1: Vodni pes pristanišča St. John na Novi Fundlandiji, vir: The Dog in Health and Disease, Stonhenge, 1879

Sočasno je s tehnično izpopolnitvijo puške na zadnje polnjenje z zaklepom v prvi polovici 19. stoletja lov na malo divjad (fazane, race, gosi, divje kure, jerebice, zajce…) postal precej bolj učinkovit. Podaljšale so se razdalje, s katerih je bilo mogoče streljati, predvsem pa se je zaradi hitrejšega polnjenja orožja v večkratnikih povečala količina uplenjene divjadi. Na veleposestvih Britanskega otočja se je tako v tem času pokazala potreba po specializiranih lovskih psih prinašalcih, ki zmorejo poiskati in prinesti večje količine male divjadi, neredko več sto na posamezen lov. Od prinašalcev se je zahtevalo, da so vzdržljivi, tako da zmorejo takšne delovne napore cel dan, dan za dnem tekom celotne lovne sezone. Hkrati je bilo pomembno, da so umirjeni ter zlahka obvladljivi v vznemirljivih okoliščinah pogona in pod streli, pripravljeni sodelovati ter enostavni za šolanje. Pomembno je bilo, da so prijazni do psov in ljudi, neustrašni ter vztrajni na najzahtevnejših, za človeka nedostopnih predelih na kopnem ali v vodi (npr. trnje, močvirje, močan tok, visoki valovi…), da si dobro zapomnijo, kam je padla divjad, da imajo odličen nos in so jo sposobni učinkovito poiskati ter da imajo željo po prinašanju in to počnejo z veseljem ter hitro, z gobcem pa imajo mehek prijem, da divjadi ne poškodujejo, tako da je po dostavi primerna za na jedilno mizo.  Ko je britansko plemstvo spoznalo odlične karakteristike vodnih psov pristanišča St. John, so jih pričeli množično uvažati z Nove Fundlandije na Britansko otočje, kjer so postali ključni za razvoj prinašalcev.

Gladkodlaki prinašalec je ena najstarejših pasem prinašalcev. Poleg vodnega psa pristanišča St. John so pri njegovem nastanku sodelovali še različni britanski vodni psi, setri, španjeli, pa tudi ovčarji in drugi. V tistem času še niso obstajali pasemski standardi. Podatke o posameznih psih in njihovem izvoru so začeli zapisovati šele s prvimi pasjimi razstavami od 1859 dalje. Sprva so razlikovali le dve vrsti prinašalcev – kodraste in valovitodlake. Slednji so predhodniki gladkodlakega prinašalca.

Poglavitne zasluge za utrjen pasemski tip oziroma poenoten izgled gladkodlakih prinašalcev, kot jih poznamo danes, ima angleški plemič in politik Sewallis Evelyn Shirley (1844-1904), lastnik veleposestva Ettington Park ter ustanovitelj britanske kinološke zveze (ang. Kennel Club), prve nacionalne kinološke organizacije na svetu. Ustanovil jo je leta 1873 skupaj z dvanajstimi somišljeniki z namenom zagotoviti dosleden nabor pravil za razstavljanje in lovsko preizkušanje psov, nato pa jo tudi do konca življenja vodil kot njen predsednik. Od malih nog je bil velik ljubitelj gladkodlakih prinašalcev, imel pa je tudi druge pasme psov in dirkalne konje.

Na prelomu z 19. na 20. stoletje so bili gladkodlaki prinašalci najštevilčnejši med prinašalci. Prevladovali so tako na lovskih preizkušnjah (ang. Field Trial), ki so jih medtem uvedli, kot na razstavah. Zlasti pogosti in priljubljeni so bili pri angleških lovskih čuvajih. To je botrovalo njihovemu skokovitemu upadu v obdobju obeh svetovnih vojn, saj so bili lovski čuvaji med prvimi vpoklicani, zato v teh letih praktično ni bilo legel. Po drugi svetovni vojni je populacija štela zgolj nekaj deset, po večini precej ostarelih psov. Peščica zagnanih vzrediteljev je strnila vrste in ustanovila pasemski klub Flatcoated Retriever Society ter pričela vzrejati z vsemi razpoložljivimi psi, da so obdržali kar najširšo možno vzrejno bazo in pasmo uspeli rešiti. Z leti se je pasma razširila v številne države po svetu in pridobila na priljubljenosti, stare slave iz preloma stoletja pa ni več dosegla.

Prvi slovenski gladkodlaki prinašalki sta bili Corin in Centa v. Felsbach, uvoženi v Jugoslavijo v 80-ih letih prejšnjega stoletja iz Švice. Z obema so lastniki vzrejali (psarni Mimojska in Tohočinska). Njuni potomci so se obdržali vse do današnjih dni. Ljube Tjube so edini še živeči gladkodlaki prinašalci v Sloveniji, ki izvirajo iz Corin v. Felsbach, in sicer prek njene hčere Kare Mimojske, živih pa je tudi še nekaj potomcev Cente v. Felsbach, vendar z njimi v zadnjih letih niso več vzrejali, tako da tej liniji bržkone grozi izumrtje. V štirih desetletjih, odkar je pasma navzoča v Sloveniji, je bilo skupno registriranih že več kot 800 gladkodlakih prinašalcev.